Odpre vrata, vklopi luč in pomaga pri oblačenju

Kako je psa mogoče naučiti veščin, da lahko učinkovito pomaga slepemu ali gibalno oviranemu človeku? Kateri psi so primerni za takšno 'službo'? Kaj vse zmorejo? Kako poteka šolanje psa vodnika in kakšno je pri psu pomočniku? O tem smo se pogovarjali s Celjanom Tomažem Dražumeričem, z enim od petih licenciranih vaditeljev, ki skupaj z življenjsko sopotnico Nino Mlakar že dobrih deset let vodi šolo Pes pomočnik. Izšolala sta že 15 psov vodnikov slepih in slabovidnih, po novem pa, od lani dalje, urita tudi pse pomočnike za gibalno ovirane osebe. Za zelo različne uporabnike, pravi Dražumerič, od slepih študentov do osemdesetletnikov.

Psi vodniki za invalidne osebe obravnavani kot medicinski pripomoček. Šolanje psov pomočnikov pa je v Sloveniji relativna novost. Šele od lani ga financira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Šolanje enega takšnega psa v Sloveniji povprečno stane okrog 14.000 evrov. »V Sloveniji je sicer že kar nekaj psov pomočnikov, ki so bili izšolani na stroške invalidov ali s pomočjo donacij. Prvega in doslej edinega pomočnika na stroške proračuna pristojnega ministrstva pa sem izšolal lani. Labradorka Audrey zdaj že spremlja gibalno ovirano osebo in ji pomaga pri vsakdanjih opravilih,« ponosno pove Dražumerič in doda, da je že pred tem izšolal dva psa pomočnika, a za uporabnika iz Avstrije.

Najdenka Lajka ga je začarala

Tomaževa ljubezen do psov sega že v njegovo otroštvo. V svet kinologije je vstopil z najdeno psičko Lajko, bolj resno delo s psi pa se je začelo v navezi z reševanjem. S šolanjem psov se tako ukvarja od leta 2004. Med letoma 2005 in 2015 se je kot reševalec z reševalnimi psi udeleževal številnih iskalnih akcij in svetovnih prvenstev, med drugim tudi odprave ob potresu v Indoneziji. Ker je imel od nekdaj željo pomagati ljudem in je vedno živel zelo aktivno življenje, je postal vodnik službenega psa pri poklicni gasilski enoti Celje. Je tudi priznan mednarodni sodnik za delo reševalnih psov, do najvišje stopnje pa je izšolal tri pse reševalce. Svoje znanje vsa leta nadgrajuje z dodatnim usposabljanjem in izobraževanjem na uveljavljenih šolah na Finskem, v Nemčiji in Avstriji. 

Slika: »Prvega in doslej edinega pomočnika na stroške proračuna pristojnega ministrstva sem izšolal lani. Labradorka Audrey zdaj že spremlja gibalno ovirano osebo in ji pomaga pri vsakdanjih opravilih,« ponosno pove Dražumerič in doda, da je že pred tem izšolal dva psa pomočnika, a za uporabnika iz Avstrije.

Sogovornik poudari, da psa vodnika, ali psa pomočnika, ki bi bil izšolan na stroške zavarovalnice ali ministrstva, ne more dobiti kdor koli. Izpolnjena morata biti dva pomembna kriterija. Prvi je, da je izšolan pes invalidu dejansko v funkcionalno pomoč, da pomaga izboljšati kakovost njegovega življenja. Drugi kriterij pa je izpolnjen, ko ima invalid pravilen odnos do živali. »Če govorimo o slepem invalidu, na primer, mora biti aktiven, orientiran v prostoru, dovolj samozavesten in tudi samokritičen. Če se sam ne znajde v okolju, mu pes vodnik ne bo prav nič koristil. Pes v tem primeru ni nekakšna GPS-naprava, uporabnik mu ne more povedati določenega naslova in pričakovati, da ga bo pripeljal tja, kamor želi priti. Sam mora poznati pot do želenega cilja, pes ga le opozarja na ovire in ga varno vodi mimo njih. Ko slepega pripelje do semaforja pred prehodom za pešce, na primer, ga nanj opozori tako, da se ga dotakne s smrčkom. Ljudje me pogosto sprašujejo, kako pes ve, kakšna luč gori na semaforju. V bistvu ne ve. Ni pes tisti, ki odloča, kdaj bo njegov lastnik prečkal cesto. To stori na povelje slepega. Zato je tako zelo pomembno, da so že sami dobro orientirani v okolju,« poudari sogovornik.

Ni vsak pes primeren za vodnika

Seveda pa tudi vsak pes ni primeren za pomembno in odgovorno vlogo, ki jo bo moral po koncu šolanja opravljati. Tomaž Dražumerič opiše izbor primernega psa: »Vaditelji navadno že kar vemo, pri katerem vzreditelju, v katerih leglih bomo našli najprimernejšega mladička, a pred nakupom vseeno vsakega zelo natančno preverimo. Pes vodnik, ali pa pomočnik, mora biti psihično stabilen, željan sodelovanja s človekom, indiferenten do okolja in motečih faktorjev, kot sta denimo hrup in gneča. Ne smejo ga zmotiti nenavadne postave, nepričakovana gibanja, druge živali, promet, ali pa zaprti prostori, na primer. Imeti mora tudi dovolj izrazite nagone za opravljanje nalog ter dosti samokontrole ob zunanjih dražljajih. V večini najboljše 'učence' najdemo med pasmami iz družine prinašalcev, kamor spadajo tudi labradorci, med vsemi vrstami ovčarjev, skratka med psi, ki imajo izredno voljo in potrebo po prinašanju različnih predmetov in so prijetnega značaja. Dobro je, če so srednje veliki, s kratko do srednje dolgo dlako, ki je preprosta za negovanje. Vedeti moramo, za koga bomo šolali psa, in vse te podrobnosti so zelo pomembne.« 

Prijazen pogled je premalo

Ne glede na to, ali gre za mladička ali morda že za malce starejšega psa, Tomaž Dražumerič prizna, da se med njim in kandidatom za šolanje pogosto sproži neka kemija. »A to ni dovolj,« poudari, »zelo pomembno je poznati genske predispozicije psa, bolj me zanimajo njegovi nagoni. Krdelni, plenski in tudi nagon po prehranjevanju. Ja, zaželeno je, da je pes požrešen, saj bo njegovo šolanje temeljilo na nagrajevanju.«

Zelo pomembno je tudi, da je pes zdrav, seveda. Ko dopolni eno leto, ga temeljito pregleda veterinar. Preveri kolke, komolce, opravi laboratorijske analize krvi, urina in pregleda oči. Če so zdravstveni izvidi psa neoporečni, se pri 12 mesecih začne »resno« šolanje, še pred tem pa je treba psu za specialistično uporabo predstaviti vsa okolja, v katerih bo deloval in izvajal naloge pomočnika. Že pred tem gre tudi skozi proces primarne socializacije, ko je deležen vadbe za dobro vodljivost, ubogljivost in vztrajnost, spodbujati pa ga je treba tudi k želji po sodelovanju s človekom. 

Tomaž Dražumerič: »Ta del priprave poteka pri socializatorjih, oziroma pri t. i. botrskih družinah. Sam zdaj sodelujem s tremi takšnimi. Ves čas sem v stiku s temi družinami, psa oskrbujejo in urijo po mojih navodilih, vendar ga v tej socializacijski fazi še ničesar ne učijo. V glavnem poskrbijo, da kužek pri enem letu obvlada osnovne stvari.«

Po končanem postopku socializacije v botrski družini Tomaž kužka, ki bo po šolanju invalidni osebi zelo spremenil življenje, odpelje na svoj dom. »Pri nas doma je vedno polno psov, postali so pomemben del našega družinskega življenja. Še na dopust s seboj vedno peljemo vsaj dva, tri pse. Tudi obe hčerki imata zelo prijazen odnos do živali, saj sta se praktično rodili v takšnem okolju,« pove Dražumerič.

»Včasih zna biti ta vsakdanja rutina med šolanjem psa naporna in stresna, marsičemu se je treba prilagoditi in odreči, vedno te priganja čas, saj se zavedaš, da si slepa ali gibalno ovirana oseba želi dobiti psa čim prej. Vedeti je treba, da je tudi pes živo bitje in ne stroj, zato včasih učenje poteka počasneje, kot bi si želeli. Pa vendar, ko so opravljeni vsi preizkusi znanja in končno napoči čas, da uporabnik in pes zaživita skupaj, ko vidiš tisto iskrico sreče pri bodočem uporabniku – pes je zanj res zelo dobrodošla pozitivna sprememba – potem veš, da se je izplačalo, ves trud je poplačan.«

Izpit pred komisijo

Pravo šolanje tako za psa vodnika kot za pomočnika namreč traja od šest do osem mesecev, nato pa se skupaj z vaditeljem za nekaj mesecev posvetita še uvajanju bodočega uporabnika. »Seveda je to proces, nikakor ne gre tako, da bi psa pripeljal k uporabniku, pustil, da zaplavata skupaj, in šel,« poudari Tomaž Dražumerič. Počasi podaljšuje čas, ki ga pes preživi z bodočim uporabnikom, in ga še nekaj časa vozi k sebi domov. Ko je res prepričan, da sta vzpostavila dober stik, ga pusti v njegovem novem domu. »Tako za slepe osebe kot za gibalno ovirane sta potem potrebna še približno dva meseca vsakdanje vaje in neposrednega uvajanja. Šele potem sta oba pripravljena za izpit B-kategorije pred izvedensko komisijo ZZZS ali MDDSZ. Pri nas so takšni izvedenci Jože Vidic, Andrej Stanovnik in Matjaž Zanut. Če bodoči uporabnik in izšolani pes dobro opravita vse faze preverjanja, dobita posebno identifikacijsko izkaznico, ki psom vodnikom in pomočnikom v spremstvu uporabnikov dovoljuje prisotnost na javnih mestih, tudi tam, kamor običajni kužki ne smejo,« razloži.

»Seveda pa moram za pse pomočnike, na primer, že pred tem jaz kot vaditelj skupaj s psom opraviti izpit A-kategorije v Rehabilitacijskem zavodu Soča, kjer temeljito preverijo, česa se je naučil, testirajo pa tudi njegov odziv v urbanem okolju. Sedem pač v invalidski voziček, pes pa mora pokazati, kako bo znal potem poskrbeti za pravega uporabnika, kako bo reagiral na njegove ukaze. Če šolam psa za slepega, me v tej prvi fazi preverjanja, z zavezanimi očmi, ob prisotnosti komisije seveda, pes vodi po Ljubljani. Pri tem mora nakazati vse semaforje, prehode za pešce, stopnice ...«

Tomaž poudari, da šolanje psov za opravljanje nalog pomočnika temelji na metodi pozitivne motivacije. Pravi, da bi težko govoril o tem, kako resno pes vodnik ali pomočnik vzame svojo »službo«, res pa je, da si vsak »prizadeva, da bi bil nagrajen, če bo določeno nalogo opravil prav, in pričakuje, da bo korigiran, če se ne bo najbolj potrudil. Med šolanjem psu na zanimiv način nagrajujemo želeno vedenje. Seveda je zanje sprva najboljša nagrada hrana, vodniki imamo vedno polne žepe briketov, kasneje je dovolj že verbalna pohvala, všeč pa jim je tudi, če jih pobožamo«. 

Psi vodniki in pomočniki so sposobni v vsakem trenutku prepoznati in izvesti v povprečju dvajset besednih ukazov. Gotovo bi se jih dalo naučiti prepoznavanja še več besed, a v teh primerih to ni potrebno, pojasni. 

Sedi, prinesi, spusti!

Vadba za psa vodnika ali pomočnika poteka med ljudmi, v prisotnosti drugih živali, v prometni konici, v trgovskih centrih, v različnih vremenskih razmerah, ob različnih urah.  Pes mora že pred tem osvojiti poslušnost. Pravilno se mora odzvati na ukaze »sedi«, »prostor« in ostati miren pri kratkotrajnem odlaganju. Če bo pes kasneje spremljal gibalno ovirano osebo, ga je treba naučiti hoje ob vozičku, pri čemer se ne sme odzivati na zunanje dražljaje. 

»Predvidimo vse mogoče situacije in moteče dejavnike ter v vadbo postopoma vključujemo motnje, kot so denimo rolka, skiro, rolerji, kolo, vespa, otroški voziček in podobno,« našteva sogovornik in doda, da mora vaditelj psa naučiti tudi pobiranja, prinašanja, nošenja in odlaganja predmetov iz različnih materialov, od plastičnih do kovinskih, predvsem takšnih, ki jih uporabljajo invalidi. 

Po vajah stabilnega držanja in utrjenem povelju spuščanja predmetov pes napreduje v vadbo odpiranja predalov in vrat. »Uporabimo vlečni trak, ki ga pes zgrabi z zobmi in na povelje potegne. Med učenjem pse potrjujemo, po osvojitvi pobiranja traku pa začnemo vaditi vleko na povelje. Trak pritrdimo na čim več različnih vrat in predalov. Ljudje so začudeni, ko slišijo, da je pes sposoben odpirati vrata, še bolj pa, ko izvedo, da gibalno oviranemu lahko pomaga pri slačenju in oblačenju različnih delov oblačil. Pse, ki jih prej naučimo vleči trak, postopoma naučimo še, da nežno vlečejo rokave oblačil z rok, nogavice, rokavice, ali celo, da svojemu uporabniku iz predalov prinesejo različne kose oblačil, potem pa te predale zaprejo s smrčkom ali tačkami,« pove Tomaž. »Psi pomočniki pa vklapljajo in izklapljajo tudi stikala, prižigajo in ugašajo luči. Pri učenju uporabimo tarčo, ki se je morajo na ukaz dotakniti s smrčkom ali tacami, za takšno vedenje pa so seveda potrjeni, pohvaljeni, nagrajeni.«

Najboljši prijatelji in zaupniki

Ko psi pomočniki in vodniki končajo zahteven proces šolanja, so za svoje uporabnike zelo dragoceni. Omogočiti jim je treba, kakor seveda tudi vsaki drugi živali, primerne življenjske razmere. Nemalokrat ti psi postanejo najboljši prijatelji in zaupniki invalidov, pa tudi odnos med psom vodnikom, pomočnikom oziroma med njegovim novim uporabnikom in Tomažem Dražumeričem se praktično nikoli ne prekine. »Med nami se spletejo posebne, prijateljske vezi. Vsaj enkrat na leto se srečam z vsakim, saj moram v praksi preveriti funkcioniranje naveze s psom. Srečamo se tudi, če se v njihovem življenju pojavi kakšna nova pot ali potreba po novi veščini njihovega pasjega spremljevalca. Takrat seveda vskočim z dodatnim šolanjem psa. Tudi če novi lastniki zbolijo in morajo na zdravljenje v bolnišnico, recimo, za tisti čas njihovega psa vzame v varstvo moja družina. Nekateri kužki, ki sem jih izšolal za vodnike, so danes stari že devet, deset let, pa me še vedno prepoznajo in se me zelo razveselijo, ko se srečamo,« v smehu pripomni. 

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (marec 2020)

Več o reviji Gea >